Planišček

Po rudniku?

Razmisleki o prenovi rudniškega območja in novih stanovanjih v Hrastniku

Rudniki zasavskih “Rdečih revirjev” so 150 let krojili življenja ljudi, njihovo delo, bivanje in kulturo. Rudniki so danes zaprti in družba RTH, daljna potomka Trboveljske premogokopne družbe, je v likvidaciji. Hrastniški rudnik so zaprli leta 2018. Njegove rove danes zasipavajo, rudniška kompresorska postaja, strojnica in bunker izpraznjeni samevajo. Poslovne prostore in hale v postopku likvidacije razprodajajo, o nekdanji stanovanjski koloniji rudarjev pa priča le še ena hiša z Mlakarjevim stanovanjem. Značilna zasavska rudarska krajina počasi izginja tudi drugod, saj ni celovite strategije ravnanja z rudarsko dediščino in zasavska mesta problem rešujejo individualno.

Zaprtje rudnika predstavlja za Hrastnik veliko gospodarsko in družbeno prelomnico, ki za seboj pušča spominske in prostorske rane. Hrastnik je namreč majhno mesto in rudnik je bil v njegovem središču. Deloma opuščene stavbe in zanemarjen okoliški prostor zato delujejo boleče. Ob rudniku je nekoč stala stanovanjska kolonija, ki je rudarskim družinam nudila skromne domove. Kolonijo je zgradila rudniška družba in ob koncu izgradnje leta 1909 je štela 227 stanovanj. Imela je tudi “parlament”, posebno hišo za srečanja rudarske skupnosti. V času socializma je gradnjo stanovanj za delavce ravno tako organizirala rudniška družba in zgradili so bloke in stolpnice, ki še danes tvorijo prepoznavno silhueto mesta. Stanovanjsko vprašanje in načini reševanja so bili pomembni v preteklosti in so pomembni tudi danes, ko se mesto sooča s pomanjkanjem stanovanj in želi graditi nova.

Študenti so se v letošnjem študijskem letu ukvarjali z dvema temama: prenovo rudniškega območja in novimi stanovanji. Občina bo gradnji stanovanj namenila parcelo v bližini nekdanje kolonije. Zgraditi želi 140 novih stanovanj, dve tretjini javnih najemnih ter tretjino v obliki stanovanjske zadruge. K razvoju zadružnega modela je pritegnila  Zadrugo Zadrugator, študenti arhitekture pa so izdelali različne urbanistično-arhitekturne predloge. Študenti so ob stanovanjih razmišljali tudi o možnostih prenove rudniškega območja: razvili so različne predloge, ki se naslanjajo na načela prilagodljive ponovne uporabe prostorov. V obstoječih stavbah, rudniškem podzemlju in zunanjosti so prepoznali priložnost za razvoj dejavnosti, ki bi obogatile predvsem življenje lokalne skupnosti, a hkrati tudi omogočile, da se spomin na rudniško dediščino ohranja in širi preko meja zasavske regije. Ob obeh temah se je v prvih mesecih študijskega procesa pokazala še tretja, ki naslavlja problematiko starajočih se prebivalcev Hrastnika: bivanje starejših. Skupina študentk je z idejo medgeneracijskega povezovanja razvila predlog zazidave na območju Leše, ki povezuje sobivanjske skupnosti starejših, oskrbovana stanovanja, stanovanja za mlade, dom za starejše občane in otroški vrtec.

Letos nam je zaradi epidemije uspelo obiskati Hrastnik le enkrat in posledično so se študenti v raziskovalnem delu od oktobra do decembra 2020 prilagodili možnostim dostopa do virov. V raziskavi so se ukvarjali z zgodovino premogovništva, Zasavja in Hrastnika, delavskimi gibanji, razvojem delavskih stanovanjskih kolonij v Zasavju in Sloveniji ter s stanovanjskim zadružništvom v svetu in Sloveniji. Ogledi plesnih filmov skupine En-knap, razstave Laibach Kunst v galeriji P 74 in drugih oddaj o umetnosti in kulturi v Zasavju so študentom odprli še obzorja ustvarjalnosti te izjemne in posebne knapovske krajine. Sodobna umetnost, predvsem film se je letos pokazal kot mogočna sila, ki nas je vse, študente in mentorje iz naših domov prestavila v rudnike, rove, vašhavo, med oblake in dimnik … in nas na koncu pripeljala pred vprašanje, podobno tistemu, ki sta ga zastavila Iztok Kovač in Sašo Podgoršek v plesnem filmu “Kaj boš počel, ko boš prišel ven od tu?”.