Kolektivna gradnja je v slovenskem prostoru skoraj sopomenka za 50–70 m² veliko stanovanje z majhnim balkončkom, ki je v resnici polička za dve do tri korita za rože, zaprtim komunikacijskim jaškom in stanovalci, ki kaj več od priimka na nabiralniku o svojih sosedih ne vedo. Poleg bivanja v bloku je pri nas alternativa le še slovenska folklora podeželskih hiš – graščin v suburbiji in tradicionalni medsosedski spori o 0,5 m² mejne zemlje.
Prava pot je tako srednja pot – stanovanje, ki se lahko poveča na račun zimskega vrta, vertikalna jedra, ki niso na kilometre dolgi hodniki, ter tristranska osvetlitev, vse skupaj, stanovanje z atributi hiše. Dostopi do bivalnih enot in oblikovan parter so središče vsega, kar se v soseski dogaja – na dvorišču otroci brcajo žogo, mame na stopnišču debatirajo o roditeljskem sestanku, mladi parček pa se je zatekel v intimo dreves ob ribniku. Soseska torej funkcionira kot individualne hiše zložene druga nad drugo z zagotovljeno zasebnostjo, hkrati pa spodbuja socialno druženje in razvoj vključujoče družbe. Je kombinacija zasebne hiše v naravi in stanovanja v najbolj socialni ulici, od obeh pa pobere najboljše lastnosti.