Heidegger v svojem eseju Gradnja, prebivanje, mišljenje trdi, da je grajenje pravzaprav prebivanje, prebivanje pa način, kako smo ljudje na zemlji kot smrtniki. S tem hoče povedati, da ne gradimo le za to, da bi imeli zatočišče, temveč gradimo zato, ker smo in hkrati tako kot smo. Gradnja ni predpogoj našega obstoja, ampak je prej obratno – najprej moramo znati prebivati, potem bomo šele znali graditi.

Dandanes premalokrat pomislimo, da mogoče ne znamo prebivati, ali da bi lahko prebivali drugače. Na mesto tega razmišljamo, kako bi lahko drugače, boljše, lepše gradili. Odgovoriti na slednje, je veliko lažje kot na prvo, saj gre pri drugačni gradnji zgolj za ustvarjanje drugačnega prizorišča, ki je v svojem bistvu še vedno enako kot prej.

Spremembe prebivanja so bolj zapletene. V prvi vrsti, ker prebivanje ni nekaj oprijemljivega. Gre za sistem kompleksnih odnosov, norm, vrednot, navad, ki so naša bit. To tudi pomeni, da smo jih navajeni, zdijo se nam samoumevne in se o njih niti ne začnemo spraševati. Ključno torej ni le to, da se naučimo prebivati, temveč to, da se zavemo, da je naše trenutno prebivanje le ena od možnosti.

Projekt poskuša ustvariti prostor, kjer lahko spregledamo, da je lahko naše prebivanje drugačno. Zato sem prostore namenila umetniškemu ustvarjanju in otroški igri, ki gledata na svet s kritične distance. Tako je zgradba, ki sem jo predvidela na Nazorjevi ulici sestavljena iz ateljejev v krivuljasti diagonali in iz prostorov za igro. Ateljeji so zasnovani tako, da umetniku omogočajo povezovanje z vrtcem in hkrati umik v samoto. Poleg igralnice in ateljejev sem vključila tudi javni razstavni prostor, kjer se dogajanje v zgradbi kaže navzven javnosti.