Odtis svetlobe v mestu. Raziskujemo svetlobo v grajenem prostoru. Torej prostoru, ki se ga ne radi zavedamo, kot spremenljivega. Odnos ilustrativno opiše Miklavž Komelj v Alternativnem vodiču po Ljubljani; »Ljubljana se je že številnim svojim prebivalcem zazdela tako samoumevno gnezdo inercije, da so v njej pozabili celo na to, da je zgrajena na potresnih tleh. Toda če nanjo pogledamo v zgodovinski perspektivi, vidimo, da je njena resnična »identiteta« v nesamoumevnosti in spremenljivosti.« Odnos prostora in sence smo raziskovali skozi ambiente prostora prevedene v cementu, materialu skrajno občutljivem na spremembe, in potjo svetlobe in sence v krogu ponavljajočega dneva. Analizo začenjamo v dematerializirani, trenutno nepredstavljivi podobi lokacije, ki se skozi pot svetlobe pretvori do izgrajenega ambienta, kot ga doživljamo danes. Igra svetlobe in sence na spreminjajoči materialnosti, neskončna v svoji konstrukciji in dekonstrukciji.

Svetloba na svoji poti konstantno beži.

S prihodom človeka svetloba spremeni svojo formo.

Ko doseže mesto se tam ustavi in ga obda.

Pokaže se ostra in jasna oblika grajenih struktur in nova materializirana oblika stavb.

Počasi tudi mesto beži naprej in propade.

Takrat svetloba ponovno poljubi neprepoznavno razvalino mesta.

S prihodom človeka mesto spremeni svojo formo.

Nematerialna dobi obliko šele v stiku.

Razlita po površini se materializira in objekt izriše iz neobstoja teme.

Ob stiku postane svetloba in ostane senca.

Medla, nežna, ko obliva devastirano pokrajino, ostrih rezov, jasno definirana, ko jo vase ujame mesto.
Svetloba presega čas. Obstaja onkraj grajenega, ne mineva z destrukcijo, ne nastaja z izgradnjo.
A hkrati je neločljivo povezana z njima.