Dom starejših občanov stoji v neposredni bližini središča Hrastnika, a je kljub temu obkrožen z gozdom in vrtički ter razmeroma oddaljen od mestnega hrupa. Vzpenjajoči se teren zagotavlja slikovite razglede in ponuja dobro izhodišče za prostorski koncept. Arhitekturna zasnova stavbe se naslanja na urbanistično in predvidi “podkvasto” obliko stavbe, ki se odmika terenu in omogoča vsestransko dobro osvetlitev. Zasnova hkrati gradi na vključevanju “narave” v notranjost stavbe, kar blagodejno vpliva na bivanje starejših.

V notranjosti “podkve” je park z urejenimi dostopi, parkovno ureditvijo in igrali sosednjega vrtca. Tu so tudi terase skupnih prostorov, kot so knjižnica, bar in restavracija. Na zunanjem obodu se nahajajo intimnejši prostori, ki jih obdajajo že obstoječi vrtički in narava. Do njih lahko stanovalci doma neposredno vstopajo iz skupnih gospodinjstev in svojih sob. V višjih nadstropjih omogočajo preživljanje časa na prostem še zelene strehe, ki so deloma dostopne tudi ostalim prebivalcem območja, predvsem otrokom iz sosednjega vrtca. Ta si z domom deli nekatere zelene površine.

Prostorska organizacija stremi k prostemu prehajanju med prostori. Prostori z “javnimi programi”  in bivalne enote so ločeni z atriji. Ti so raznoliko ozelenjeni in pripomorejo k prostorski orientaciji, dodatno osvetljujejo prostor in omogočajo prebivalcem – tudi gibalno oviranim ter tistim, ki se nahajajo v prvi in drugi etaži –, da lahko opazujejo dogajanje v skupnih prostorih. S prostorsko organizacijo sem želela omogočiti oblikovanje manjših organiziranih gospodinjstev in večje skupnosti. Kljub temu, da večji del doma – predvsem zaradi številnih skupnih prostorov – cilja na družabnost njegovih prebivalcev, pa bolj zasebne bivalne enote v tretji etaži poskrbijo tudi za tiste, ki se želijo držati zase.