Vurnikovi arhitekturi pogosto pripisujemo izrazito dekorativnost, ki pa se nam ob podrobnejšem pogledu razkrije kot sestavljanje različnih plasti, ki to arhitekturo gradijo v njenem bistvu in v njeni poetičnosti. Večplastnost Vurnikove arhitekture postavitev njegove spominske sobe predstavi preko treh tem – tkanja, dematerializacije in funkcionalizma. 

Dekorativnost lahko razumemo kot strukturno logiko. Gre za princip vzet iz tkanja. Tako kot se pri tkanju ena in ista struktura prepleta in se združuje v novo strukturo – v tkanino, na isti način Vurnik tvori svojo arhitekturo, vzame en in isti element, ga ponavlja in s tem ustvari strukturo, ki pokrije stavbo, kot nekakšna obleka. Primer sta Zadružna banka in kapelica na Brezju. Z dekorativnostjo Vurnik doseže neko dematerializacijo arhitekture. Lep primer je oltar v kapeli v Trstu kjer kamen izgubi svojo masivnost in dobi občutek lahkotnosti. Deluje kot tkanina, obešana na steno. Pomen dekorativnosti lahko iščemo tudi v njegovi izrazno bolj funkcionalistični arhitekturi, ko dekorativnost na prvi pogled iz njegove arhitekture izgine. Vendar po našem mnenju ta le dobi nov značaj, ko ne gre več za tako očitno izražanje dekoracije, ampak se ta začne izražati preko kompozicijske in konstrukcijske zasnove stavb. Konstrukcija sama postane dekor.  

 Večplastnost Vurnikove arhitekture se kaže tudi v samem konceptu razstave. V prvi fazi, ko obiskovalec vstopi v prostor, prostor doživi kot popolnoma nevtralno okolje, brez posebnega karakterja, kot nevtralen bel galerijski prostor. V naslednji fazi se na masivne, nevtralne stene začne projicirati vzorec vzet iz Vurnikove arhitekture, ki prostoru da drugačno percepcijo, prostor kar naenkrat postane globlji, večji, lahkotnejši, stena postane struktura, postane krhka – enako kot to doseže Vurnik pri svoji arhitekturi. Na steklenih panojih se s prekritjem več plasti prikažejo najpomembnejša Vurnikova dela. Na subtilen, skoraj nematerialen način je izražen njihov pomen in predvsem večplastnost njegove arhitekture.