RESONANCE 

…študijski projekti… 

pozabljene industrijske krajine  |  doma v mariboru  |  dravska vodna pot 

… doma v mariboru  … 

1 staro vaško jedro studencev  |  2, 3 med ruško in valvasorjevo cesto  |  4 avtobusna postaja  |  5 meljska komenda 

… dravska vodna pot … 

1 ob izvirkih |  2 pod meljskim hribom  |  3 pobrežje 

BREZMEJNOST PROSTORA 

…prvi letnik… 

zakaj je prostor omejen in definiran? zakaj ne more biti brezmejen, odprt, fleksibilen, prehoden, fluiden in svoboden? ali lahko ustvarimo pravo razmerje med definiranostjo sistema in odprtostjo strukture?  

v uvodnem delu seminarskega projekta smo spoznavali primere, ki uspejo s svojo strukturno in geometrijsko logiko ustvariti odprtost in brezmejnost bivanja. z modelom in risbo smo prikazali odprtost bivanja znotraj strukture z jasno določeno geometrijo pravokotne prostorske mreže. črpali smo iz lastnih izkušenj zaprtosti, ujetosti in fizične omejenosti v koronskem času, ki je zaznamoval naš prvi letnik in s tem naše spoznavanje z arhitekturo. 

*Piet Blom, the Speelhuis Theatre and Cube Houses, 1974 

…hiša brez mej… 

neskončna hiša za brezmejnost bivanja 

IVAN IN HELENA 

…arhitekturna delavnica… 

spominska soba zakoncev Ivana in Helene Vurnik v Radovljici 

Študentke in študenti: Domen Cirar, Tilen Šmid, Tita Urh, Julia Štrancar, Alanis Štrukelj, Luka Tomažič, Nina Umer, Matic Uranič, Andreja Toporiš, Nina Stane, Rok Dobrilovič, Kim Širec, Ana Škrbec, Mija Starc, Maja Kobal, Laura Trobec, Daša Pintarič in Urša Uhan 

Mentorji: prof. Maruša Zorec, doc. Uroš Rustja, Andraž Keršič in Tadej Bolta 

Razstava v Galeriji Šivčeva hiša v Radovljici

1. do 30. junij 2021

Soorganizator delavnice in razstave je Center arhitekture Slovenije 

Hiše pripovedujejo zgodbe 

Hiše pripovedujejo zgodbe, o času, ki je minil in ljudeh, ki so v njih prebivali. Spomini so vtkani v zunanji, še pogosteje pa v njihov notranji svet.  

V preprosti hiši ob robu starega mestnega jedra Radovljice že drugo stoletje prebiva družina Vurnikov. Navzven zadržana hiše šele z dvoriščne strani nekoliko spregovori o najbolj poznanih članih družine, ki so jim posvečene značilne mozaične vinjete –  o arhitektu Ivanu Vurniku, njegovi ženi slikarki Heleni Kottler Vurnik in o njunih vzornikih in učiteljih, o očetu Janezu, učitelju Peruški in dunajskem profesorju Mayrederju. 

Vsi smo produkt šole in časa v katerem živimo, za Ivana Vurnika je bil študij na Dunaju vsekakor pomemben odmik od podobarske izkušnje svojih prednikov, tam je spoznal svojo ženo Heleno in skupaj sta se najprej naselila v Radovljici. Z močno svetovljansko izkušnjo sta prišla v drugačno okolje slovenskega podeželja. Tudi prelomni čas dvajsetega stoletja jima ni bil najbolj naklonjen, bivanje na Dunaju je prekinila prva svetovna vojna, druga vojna jima je vzela ljubljenega sina Nika. Njuno življenje je bilo tako večno iskanje – smisla za svoj obstoj v slovenskem prostoru ter oblikovanja lastne govorice in načinov osebne izpovedi. 

Vurnikova arhitektura sicer velja za odmev gibanj s konca devetnajstega stoletja, ki so poudarjala skladnost kompozicije, pomen vrhunske obrtniške izdelave in predvsem uporabo ornamenta kot izraznega sredstva. Uveljavljena razlaga opusa arhitekta zato njegova deli na obdobja, ki pripadajo različnim umetnostnim slogom, od secesije, češkega kubizma, art decoja do funkcionalizma. Vurnikovo bogato izrazno govorico lahko razumemo bolj kot odmev družinske tradicije in vzgoje v pozornosti do detajla, duha dobe in predvsem neločljive povezave likovnega izraza z ustvarjalno potjo njegove žene Helene. Prek študija primerov lahko ugotovimo, da Vurnika barve, ornament in multiplikacijo geometrijskih oblik uporabljata kot orodje za oblikovanje prostora arhitekture in ne obratno.  

Arhitekturo zakoncev Vurnik bogati likovnost, ki na renesančen način poslikave in oblike vključuje v celovitost kompozicije. Sočasnosti razvoja motivov pri obeh zakoncih lahko tesno sledimo preko skic in študij, kar onemogoča uveljavljeno delitev izvedenih del na prostore, ki jih snuje arhitekt in poslika slikarka. 

Mala prenova interierja cerkve sv. Katarine kaže njun občutljiv odnos do konteksta. Novo dodani elementi in poslikava se v barvi in obliki neposredno približajo govorici obstoječih elementov in skupaj z njimi tvorijo celovito arhitekturno zasnovo. Podobno se fasada palače Zadružne banke na Miklošičevi cesti spogleduje z rdečo fasado Frančiškanske cerkve. Z bogato ornamentiko gubata fasadni plašč, ki se steza iz svojih fizičnih okvirjev in ustvarja vtis napete monumentalnosti. Sokolski dom na Taboru, ki še danes uspešno obratuje kot telovadnica, v notranjosti skriva obilje dovršenih detajlov, ki dokazujejo logiko uporabe oblik. Od kapitljev ometanih stebrov, ki z ornamentalnim oblikovanjem kapitela in abakusa v prostor odbijajo svetlobo, do temnih lesenih oblog, kovinskih ograj in luči, postavljenih na ozke robove stebrov, ki v prostor tako sipljejo največ svetlobe. 

Arhitektura velikega merila se odziva na okolje in njegove zakonitosti. Značilen primer je hotel Grajski dvor v Radovljici, ki s pravilno členitvijo fasade in togo kompozicijo nadomešča paviljon v osi izteka baročnega parka. Vurnikova izvedena projekta kopališč oblikujeta prostor druženja, namenjen vsem. Tu se izraz omeji na pravilnost in skladnost kompozicije z repeticijo enakih elementov. Enostavni in lepi kompoziciji kot bel podčrtaj uokvirita naravo, ki ju obdaja.  

Večplastnost ustvarjalnega opusa Ivana Vurnika je sicer vseskozi prisotna v zavesti slovenske arhitekturne zgodovine, a je pogosto preveč površinsko obravnavana iz zgolj slogovne perspektive, ki opazi le Vurnikov arhitekturni izraz in spregleda konceptualno kompleksnost njegove arhitekture. 

Ob povabilu Barbare Viki Šubic in Centra arhitekture, da bi se s študenti Fakultete za arhitekturo v Ljubljani ukvarjali s premisleki za postavitev spominske sobe arhitektu Ivanu Vurniku niti slutili nismo, da se nam lahko odprejo popolnoma nova obzorja. A tako je vedno, ko se v novo področje potopiš in tudi tokrat smo skupaj prišli do čisto novih spoznanj. Odkrili smo, da smo Ivana in Heleno Vurnik poznali le bežno, njuno delo pa razumeli vse preveč površno.  

Predstavljanje arhitekture je zahtevna naloga, od snovalca zahteva, da prostorske koncepte velikega merila prenese v veliko manjši prostor brez konteksta, misli arhitekture materializira in trodimenzionalne atmosfere prevede v fotografijo ali diagram. Postavljanje razstav je konceptualno delo, ideje postavitev so močno povezane z vsebino. Prav zaradi tega, so študenti sprva morali spoznati osebnosti Ivana in Helene Vurnik razumeti njuno delo in začutiti medsebojno povezanost in vpetost v širši slovenski kontekst. Šele na podlagi tega raziskovanja so začeli razvijati koncepte svojih razstav in razmišljati, kako posamezne teme njunega opusa prevesti v koncept predstavitve in konkretno v pravi prostor majhne sobice Vurnikove hiše. 

Sedem različnih zasnov Vurnikove spominske sobe je sedem prostorskih inštalacij, ki na abstrakten, a vendar izpoveden način materializirajo širino Vurnikove arhitekturne misli. Študentski predlogi segajo vse od razkrivanja njegovega neotipljivega idejnega sveta preko neuresničenih in porušenih stavb, odstiranja fragmentov njegovega ateljeja, odpiranja podob in zgodb preteklih generacij družine Vurnik do raziskovanja kopališč kot javnega prostora za vse, skupnega življenja Helene in Ivana, njegovega iskanja lastnega arhitekturnega izraza in razpiranja plasti njegove dekoracije. 

Namen razstave ni le predstaviti zasnove spominske sobe, ampak je predvsem ponovno spregovoriti o delu Ivana in Helene Vurnik. Prav v raziskovanjih in ponovnih vračanjih k arhetipskim temam arhitekture leži ključ za nove uvide in aktualizacijo principov, ki so v arhitekturi večni. V razvoju študentskih zamisli in v pogovorih ob njih smo naleteli na mnoge, ki nam govorijo o tem, da je arhitektova misel aktualna še danes in se lahko v njej prepoznajo tudi najmlajše generacije, tiste ki šele prihajajo in začenjajo svojo pot na področju arhitekture. 

Centru arhitekture smo zato za povabilo neizmerno hvaležni, po takšnem poglabljanju sta nam Ivan in Helena še bliže, v teh procesih vedno odkrivamo tudi del sebe in odpiramo nova spoznanja o neverjetnih razsežnostih arhitekturne misli in njenih prizadevanj v prostoru. 

Maruša Zorec, Andraž Keršič, Uroš Rustja