Stanovanjska kolonija v mariborski mestni četrti Magdalena in nekdaj dom številnih delavcev in njihovih družin. Za njihovo naselitev so našli rešitev v absolutni geometrizaciji in tipizaciji, izraženi v vseh merilih. Kot najstarejše delavsko naselje v Sloveniji, predstavlja pionirski pristop pri reševanju bivanjskih razmer proletariata. Ta je obenem tudi kulturno zgodovinski in etnološki spomenik ter urbanistični spomenik I. stopnje. 

Leta 1846  izgradnja Južne železnice na trasi Dunaj – Trst doseže Maribor, kjer leta 1863 v bližini postavijo še železničarske delavnice. Za delavce, nove prebivalce Maribora, Avstro-Ogrska delniška družba za izgradnjo železnic postavi železničarsko kolonijo. Zaradi pripadnosti podjetju, kjer so delovali stanovalci, in zaradi velike mere samozadostnosti kolonije, so prebivalci živeli v izoliranosti glede na ostale predele Maribora. Pripadnost se začne izgubljati po letu 1952, ko pogoj za bivanje v koloniji ni bilo več delo v železniških delavnicah.  

Železničarska kolonija je s svojo zasnovo vzdrževala visok standard življenja, medtem ko so mnogi ostali Mariborski delavci živeli v skrajni revščini. Vse stavbe so bile last delavnic, ki so skrbele za vzdrževanje in niso dovoljevale nikakršnih sprememb. Ko upravljanje kolonije preide pod železnice Kraljevine Jugoslavije, kasneje SFRJ in TVT Boris Kidrič, tudi vzdrževanje začne pešati. Po osamosvojitvi leta 1991 so prebivalci lahko ugodno kupili posamezna stanovanja in zaradi predelav in prilagoditev na lastno pest se je enotna podoba začela razblinjati.