Sodeč po zgodovinskih virih je imel Marko Rosner, pred 2. svetovno vojno lastnik Rosnerjeve tekstilne tovarne na Melju, zelo razvit socialni čut. Lepo je skrbel za svoje delavce. Ob tovarniških halah v Mariboru je celo uredil park in bazen za brezplačno rekreacijo zaposlenih, skrbel je za nosečnice, med veliko tekstilno stavko leta 1936 pa je svojim delavcem namenil dva dni plačanega dopusta. Bil je tudi dobrotnik pomoči potrebnim in donator, ki je ob svojem 50. rojstnem dnevu leta 1938 ustanovil sklad za delavce in vanj prispeval začetni kapital sto tisoč dinarjev. Enako vsoto je kot prvi podaril tudi novoustanovljeni Akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani, predhodnici današnjega SAZU-ja.  

Kako se ga spominjate vi, Lidija? 

“Da je bil zelo socialen, to vem, spominjam se, da so ubogi otroci v šoli dobili od njega čevlje in srajce, sicer pa sem se več o tem tudi sama poučila šele iz raziskovanja profesorja Hajdinjaka, kajti takrat se o dobrodelnosti ni toliko govorilo. Sploh pa s starši nismo bili tako intimni, kot so otroci danes. Če sem, recimo, hotela čokolado, pri Meindlu, sredi mesta so prodajali odlično, polnjeno, sem rekla naši Tili, naj reče mami, ki je hodila nakupovat na trg in drugam, da mi jo kupi. Očeta pa se spomnim po tem, da je točno ob dvanajstih prišel iz tovarne v Melju, šofer, ki ga je pripeljal, je že na daleč zatrobil, da se je slišalo do Kopitarjeve in je Tili brž postavila juho na mizo. Ko je pojedel, je šel v spalnico, da si odpočije, točno ob dveh pa nazaj v tovarno, od koder se je vrnil ob sedmih.”