Nasipi, jezovi, zapornice in podporni objekti hidroelektrarn so tekom industrializacije Maribora reko Dravo ujeli in jo dvignili iz tisočletne struge. Nekje za nekaj centimetrov, drugje za nekaj metrov nad nekdanja nabrežja in pristane. V današnji reki Dravi prepoznamo konflikt med divjo naravo vode z njenimi skoraj že izginulimi mokrišči, bogatimi z rastlinstvom in živalstvom, ter nasipi, višinskimi nivoji ter objekti geometrizirane industrijske krajine.
Poseg depresijo, ki je med regulirano strugo in strmim robom Pobrežja nastala sredi prejšnjega stoletja in danes s svojo industrijsko dejavnostjo degradira prevladujoče stanovanjsko naselje, prepusti vodi reke Drave. Avtohtono rastlinstvo in živalstvo napolnita plitve predele novega mokrišča in poskrbita za naravno čiščenje rečne vode, lahki leseni objekti novega javnega kopališča pa v prostor ne prinašajo nove organizacije ampak tvorijo posamezne delno zamejene prostore, točke na novi vodni ravnici. Obiskovalec v prostor vedno znova vstopi prvič. Spreminjajoča se narava ga spremlja skozi celotno izkušnjo prostora, od dostopa k bregu do vožnje s čolnom, ko skozi zaraščene plitvine dospe do glavne plavalne platforme, obdane z odprto vodno gladino.