Postavitev razstave v Vurnikovi hiši je edinstvena priložnost predstavitve življenja arhitekta in oživitve prostora za zbiranje gradiva, raziskovanje in delo. Intervencija se previdno odmika od grobih sten kletnega prostora. Naša intervencija želi vzpostaviti napetost med grobimi površinami in  nežno prostorsko inštalacijo – prostorom v prostoru, ki oriše Vurnikov kozmos nenehnih naporov in iskanja. 

Kot arhitekt, ki je nenehno iskal in krožil po ozvezdju se je Vurnik vedno znova tudi vračal k svojim koreninam. Pred vhodom v razstavni prostor je obstoječe sedišče, nova vstavljena ploščad pa se tudi v notranjosti na določenih mestih zaguba v klopi, ki nudijo prijetno izkušnjo in omogočajo zbranost in umirjanje obiskovalca. Mozaik kapele pri Frančiškanih na Brezjah interpretiramo v atmosfero, ki vodi obiskovalca po prostoru.  Z zvezdnate ploščadi lahko pokuka skozi zavese in odkriva fragmente Vurnikovega delovnega prostora, ki so umeščeni v neobdelan prostor med novo ploščadjo in obstoječimi stenami.  

Zasnovo naše postavitve so spodbudili najdeni predmeti v obstoječem kletnem prostoru in na teh originalih, ki najmočneje pričajo o ustvarjalnosti vsakega posameznika gradimo naš koncept. Sledimo trem zgodbam. Očetovi, Ivanovi in Helenini. Zgodbi o podobarstvu, ustvarjanju prostora in narodni romantiki. Zgodba o kipu Marije, izseku fasade Sokolskega doma in štafelaju. O malem surovem prostoru, in neskončnem univerzumu ustvarjalnosti…