Prostor oblikujejo izčiščene linije bele in jasne arhitekture, ki je uporabna in lepa. Vitalizem izpostavlja skrb za telo in duha. Oba parametra sta ključna za snovanje konceptov, ki v tem času zaposlujejo arhitekta Ivana Vurnika.  

S subtilnim umeščanjem bazenskega kompleksa pod pobočje Oble Gorice v Radovljico vnese v ta prostor nov svetovljanski duh, nekaj, kar je za slovenski prostor edinstveno. Horizontalna zasnova kopališča je občutljivo položena ob rob Oble gorice, pod ploskvami nadstreškov se lahko sluti kontinuum naravnega konteksta. Z minimalno potezo arhitekture v naravi je kopališče postalo osrednje zbirališče v Radovljici, kamor so prihajali moderni turisti in ljudje iz vse Slovenije. Podobno zasnovo bazenov je načrtoval v Križah, pa tudi v Kranju in na Ptuju, čeprav slednji nista bili realizirani.  

Vurnikov prostor kopališč je prostor za vse. Ta misel ostaja prisotna tudi na današnjim kopališču, kljub mnogim stihijskim prenovam in osiromašenju prvotne Vurnikove zasnove je še vedno berljiva. Štiri Vurnikova kopališča imajo štiri različna stanja (dve sta nerealizirani, eno je popolnoma zapuščeno, eno pa preoblikovano do take mere, da je mogoče le slutiti izvirno stanje). Razstava v spominski sobi sodobno misel o prostorskosti javnih kopališč oživlja in skuša poustvariti atmosfero Vurnikovih bazenskih kompleksov.