Območje obravnave je bogato z raznoliko mestno favno in vegetacijo. Gre za mestni predel, ki povezuje največji ljubljanski park z mestnim središčem. Območje, z raznolikimi živalskimi in rastlinskimi vrstami, bogatita še dva manjša parka (Park slovenske reformacije in Park herojev), ki se nahajata neposredno na lokaciji. Mestna favna in vegetacija sta vseskozi prisotni. Natančneje smo raziskali drevesne vrste in tri vrste živali (pse, čebele in ptice), ki so tu najpogosteje prisotne. Na območju je veliko raznolikih vrst ptic, med katerimi je tudi ujeda, ki gnezdi na eni izmed večstanovanjskih stavb. Kjer so medovite rastline in drevesa, čebele nabirajo med. Meščani tu sprehajajo svoje pse, saj imajo v bližini park Tivoli, preko katerega lahko dostopajo tudi do Rožnika in Mosteca. Mestno okolje je danes urejeno in negovano. Rastlinske vrste so oskrbovane, da se nahajajo samo na prostorih, ki so zanje predvidene, s čimer je preprečeno njihovo nenadzorovano širjenje. V bližnji prihodnosti se v Ljubljani pričakuje močan potres. V tem primeru bi se sistem porušil, narava bi verjetno našla pot tudi tja, kjer je danes ni. Vprašanje je, kaj bi se tedaj zgodilo z mestom, kot pozidanim okoljem, in kaj z naravo?

Čebelarstvo je zelo pomembno za ohranjanje biodiverzitete in za lokalnosamooskrbo, saj je kar 2/3 pridelane hrane odvisne od opraševalcev. Čebele z opraševanjem pomagajo rastlinam, da obrodijo in se razmnožujejo, sadovi rastlinn pomagajo preživeti človeštvu, čebelarstvo in prav tako urbano čebelarstvo, pa pomaga preživeti čebelam. V urbanem okolju so čebele celo bolj zdrave in nosijo primerljiv ali boljši med kot njihove sestre na podeželju, to pa zato, ker je v mestih večja biotska pestrost, prehranska raznolikost in odsotnost pesticidov. Znotraj Ljubljanskega avotcestnega obroča je 123 čebelnjakov, na 118 stojiščih. MOL k ohranjanju čebel prispeva s tem, da košnje nekaterih parkov organizira pozneje in s tem omogoča pašo čebelam in drugim opraševalcem. Prav tako si prizadeva k posaditvi medovitih rastlin in dreves in poziva prebivalce mesta, naj na okesnke police postavijo medovite rastline. V Ljubljani deluje tudi Čebelja pot, ki povezuje čebelarje, čebelarska društva, izobraževalne in kulturne institucije… Gre za fizično pot (katere del je še v pripravi) in neko mrežo vseh čebelarskih aktivnosti.

Mesto predstavlja zgostitev človeške populacije. Zgostitev človeške populacije prinaša v naravni prostor nove pogoje in možnosti naselitve, ki jih izkoriščajo različne živalske vrste. Veliko ptic mesto le preleti in z njim nima velike povezave. Nekatere ptice pa izkoriščajo mestno okolje kot svoje življenjsko okolje. Ostanki hrane jih hranijo, visoka podstrešja pa jim nudijo suha gnezdilna mesta. Te ptice predstavljajo del mestne favne, ki jo moramo v primeru potresa zaščititi in obnoviti.
Ptice, ki na območju gnezdijo, so najbolj povezane z mestom. V primeru potresa bi izgubile svoja gnezda in s tem tud možnost ohranjanja populacije. Posledično se je analiziralo populacijo gnezdilk, potencijalna območja gnezdišč in območja z njihovo dnevno zgostitvijo. Pridobljeni in predstavljeni podatki lahko v primeru potresa pripomorejo k obnovitvi populacije gnezdilk na območju.

Lokacija analize se nahaja v neposredni bližini parka Tivoli. Na sami lokaciji se nahajata še dva manjša parka – Park slovenske reformacije in Park herojev. Neposredno na lokacijo pa mejita Miklošičev park in Park Zvezda. Zaradi prisotnosti parkov, še posebej parka Tivoli, smo sklepali da se ljudje na tem območju pogosteje odločajo za življenje s psom. Bližina parkov jim omogoča dobre možnosti za sprehajanje, kjer lahko psom ponudijo dovolj gibanja, četudi živijo v mestu. Ugotovili smo da največ psov živi na območju Štefanove, Župančičeve in Cankarjeve ceste; bolj kot se od Tivolija oddaljujemo, manjše je število psov. Slovenska cesta vidno razdeli območje na dva dela – del pri parku Tivoli, kjer je psov več kot 60 ter na del na drugi strani, kjer živi približno 10 psov.

Zvočne vzorce živalskih glasov in dreves iz naše lokacije smo pretvorili v vizualni zapis, ki je odvisen od časa in frekvence zvoka. Nato smo s pomočjo zemljevida lokacije razporedili pojavnost posameznih glasov po območju in dobili nekakšen ‘zvočni tloris’. Na ta tloris smo nato nizali vizualizirane zvočne zapise, ki smo jim dodali debelino in jih s tem naredili prostorske. Dobili smo tri plošče, s katerimi smo želeli prikazati odnos narave in mesta. Zavedamo se, da je zvok narave prisoten povsod v mestu, zato so zvočni zapisi prisotni na vseh ploščah. Bistvena sprememba, pa je v dojemanju teh zvokov. Človek je veliko bolj pozoren na zvoke narave, ko okoli sebe naravo tudi vidi, torej ko se nahaja med zelenjem. Za občutek, da je narava res priotna je pomembno tako rastje, vegetacija, kot tudi živali, favna in njihovi zvoki. Če namreč stojimo v parku sredi mesta in zaradi hrupa ne slišimo ptičev in šelestenja dreves, nimamo občutka, da je narava zares prisotna. Na ploščah je moč videti, kako so živalski zvoki v okolici tivolija konstantni, kako potekajo od roba do roba plošče. Bolj kot se premikamo v center bolj so zvoki fragmentarni, saj je tudi poseg narave v mesto fragmentaren ter jih zato tudi človek zaznava fragmentarno. Mesto in z njim njegov vrvež začneta dušiti zvoke narave. Z debelino posamezne plošče, ki prikazuje zvok mesta in z načinom nizanja zvočnih zapisov (enkrat kot pozitiv, drugič kot negativ) je tako prikazano, kako so zvoki narave vedno manj izraziti, bolj kot se bližamo strogemu centru, manj kot je prisotna vegetacija in kako te zvoke preglasi mesto samo.