Koncept temelji na ideji slojenja, ki muzejsko stavbo obravnava kot nekakšen objet d’art. Prvi sloj obodne strukture predstavljajo gradbeni odri, katerim sledi povezovalni element – ogledna klančina. Ta omogoča javno spremljanje sanacije in celoten muzej spremeni v razstavni eksponat. Tretji sloj obodne strukture vsebuje začasen program, ki pripomore k okrevanju območja takoj po potresu in začrta smernice za razvoj prostora v prihodnosti. Vključuje prostore za začasno razstavljanje muzeja, hranjenje in razstavljanje v potresu poškodovanih umetniških del prebivalcev mesta, prireditveni prostor, začasne bivalne in delovne prostore za ljudi, ki imajo velik pomen na področju kulture in raziskovanja ter prostore za nemoteno delovanje gradbišča. Pester nabor programov poenoti ovoj, ki redefinira pojavnost muzeja v mestu. Intervencija s svojo začasnostjo deluje kot antipod stalnemu, ga sili k spremembi ter odpira vprašanja, ki jih arhitektura stalnega ne more.