V prvi polovici študijskega leta smo skozi prizmo trajnostnega razumevanja okolja natančno preučili prostorske odnose in značilnosti izbranih lokacij v Ljubljani in Škofji Loki. Pod drobnogled smo vzeli prostore, kjer se združujeta, prepletata in prekrivata historično in moderno mestno tkivo. Iskali smo prostore, kjer je sodobni urbani razvoj arhaične naselbinske vzorce posrkal vase in zastrl njihovo identiteto. Zavedamo se, da sodobni procesi razvoja mesta ne vzpostavljajo ostrega kontrasta do zgodovine le zaradi svojih formalnih značilnosti, ampak je problematična predvsem njihova osnovna doktrina izkoriščanja in nadvladovanja prostora, ki je zgodovini v resnici povsem tuja.

Skozi navzkrižno uporabo izbranih trajnostnih tehnik, ki so bile v projekte vključene na nivoju urbanistične zasnove, arhitekturnega oblikovanja kakor tudi detajlne obdelave, smo razvili mehanizme prekrivajočih se rab, delitvenega in krožnega gospodarstva ter družbene vpetosti. Z njimi zagotavljamo, da se nove prostorske intervencije v obstoječe družbeno okolje aktivno vključijo s čimer sooblikujejo njegovo identiteto. S spoštovanjem in izkoriščanjem mikroklimatskih priložnosti, toplotne mase in dinamičnih toplotnih con, reciklažo obstoječih in na lokaciji dostopnih materialov ter urbanega rudarjenja smo izpostavili osnovna načela skrbnega ravnanja z naravnimi in antropogenimi viri, s čimer presegamo oster zgodovinski rez, ki ga je v odnosu do prostora in okolja vnesla linearna industrijska dogma »prostora kot surovine«. Skozi načrtovanje dolgoročne prilagodljivosti stavb ter ožanje nabora materialov, ki jih v projekt vključujemo, podaljšujemo življensko dobo stavb in skrbno razmišljamo o posledicah njihove predelave ali razgradnje.