Prostorska zasnova paviljona izhaja iz ideje, da se lahko vse pospravi v omare. Te se pojavijo v treh vzporednih stenah, med katerimi teče odprt bivalni prostor. Stene ne prepuščajo pogleda. Ta se odpira skozi steklene površine, prečno na glavno smer prostora. Podolgovata struktura sten sama po sebi ustvarja hodnikom podobne prostore prehajanja, ki pa obenem delujejo tudi kot bivalni in servisni. Na mestu, kjer se srednja stena konča in pušča odprtino med zunanjima, se pojavi večji, bolj odprt prostor, kamor lahko postavimo karkoli že ne paše v omaro. Na prvem mestu je to jedilna miza. Podobno je tudi z omaro, v kateri je težko spati. Postelja tako tudi “pade ven iz omare”, a če želimo stanovanje odpreti po celotni dolžini, jo lahko pospravimo nazaj. Kjer se konča južna stena, se začne terasa. Pogled se tu odpira v dveh prečnih smereh.

Ureditev preostale “javne” površine strehe, namenjene prebivalcem bloka, sledi podobni logiki kot ureditev zasebnega dela, le da ne vključuje zaprtih prostorov. Stene nudijo stanovalcem bloka letno kuhinjo in prostor za piknik v senci, tistim, ki pridejo na streho na krajši oddih pa klopi z razgledom. Projekt stremi k ponovljivi, montažni gradnji, ki bi bila primerna za katerikoli dve osebi, ki si stanovanje delita, neodvisno od lokacije. Izhaja iz idej programa Case Study Houses, koncept glavnih treh sten pa izhaja iz Stuart Bailey House arhitekta Richarda Neutre.