Hrastnik je del Zasavja, ki je znano po kopanju rjavega premoga. Rudnik je bil nekoč srce mesta, razlog življenja in spominov. Nekdanje črno središče delovanja je danes obstalo in začenja toniti v pozabo. Stavbe, ki so nekoč tvorile rudniški kompleks, so deloma prazne in razprodane med različne lastnike. Ravno slednje predstavlja velik problem v razmišljanju o celoviti prenovi območja, v kateri bi pomembno mesto zavzemala predstavitev zgodovine. S projektom preureditve nekdanje stavbe RTH ter zadnjega delujočega dela rudnika in vpadnika Barbara, želim obiskovalcem prikazati zgodovino, ki je oblikovala mesto in hkrati prostor vrniti prebivalcem Hrastnika. Skozi raziskovalni del naloge in obiske Hrastnika sem namreč spoznala bogato umetniško zapuščino in hkrati velik primanjkljaj prostorov za različne družbeno-kulturne dejavnosti.

Vodilna misel prenove stavbe RTH je bila »prilagodljiva ponovna uporaba« prostorov in drugih materialnih struktur, ki že obstajajo na lokaciji z namenom premeščanja obstoječih vsebin ter dodajanja in testiranje novih. Nekdanja stavba RTH, zgrajena v 90. letih, je bila glavna točka vstopa v območje rudnika. Združevala je prostore za rudarje- »vašhavo«, kopalnico, menzo ter poslovne prostore. Ob njej je bil vhod v vpadnik Barbara. Stavba je danes razdeljena med številne lastnike, ki že oz. bodo v njej opravljali različne dejavnosti, od obrtnih do poslovnih in storitvenih. V projektu izhaja iz danega stanja, a kljub temu predlagam programske in prostorske posege, ki bi prebivalcem Hrastnika ponudili nove prostore za kulturno-umetniške dejavnosti, obiskovalcem pa predstavili nekoč dnevno rutino rudarjev. Rezidenčnim podjetjem skoraj v celoti pustim prostore in ponovno vzpostavim menzo. V zahodnem delu stavbe, ki trenutno večinoma ni v uporabi, uredim prostore za lokalne in gostujoče umetnike: v nekdanjo kopalnico umestim galerijo »Kopalnica« ter v nadstropju uredim prostore za umetniško produkcijo- ti delujejo v povezavi s programom »umetniških rezidenc«. Ohranim tudi t.i. »vašhavo«, preoblačilnico, skozi katero speljem novo turistično-zgodovinsko pot, ki vodi obiskovalca do vhoda v rudnik. Tam se z obnovljeno lokomotivo odpelje v doživljajski svet podzemnega rudnika. Obnovljeni zadnji del delujočega rudnika je razdeljen v dva dela doživljanja rudnika. Prvi del je doživljajska vožnja, kjer obiskovalci na vožnji z lokomotivo skozi umetniške simulacije doživljajo okoliščine dela rudarjev- požar, vdor vode, glasnost orodij in umetno razsvetljavo. Vožnja se konča na najglobljem delu prenovljenega rudnika in se po peš poti nadaljuje nazaj na površje. Rudarski sprehod se vrača pod vpadnikom Barbara, med katerim obiskovalci skozi interaktivne inštalacije spoznavajo premog, vsakdanjik rudarjev, njihove zgodbe ter orodja za izkopavanje.

Prostorski posegi v stavbo so majhni in gradijo na ideji reciklaže materialov in struktur- ohranjam osnovni prostorski ustroj in spreminjam le nenosilne mavčno-kartonske in druge predelne stene. Skelet predelnih sten prestavljam, sestavljam v nove kompozicije, jih puščam prazne ali zapolnjene s prosojnimi in neprosojnimi polnili. RTH objekt s strani glavne ceste mesta obkrožajo parkirišča, na drugi stran ceste pa stanovanjski bloki. Odločim se, da prostor namenim stanovalcem in drugim prebivalcem mesta. Odstranim odvečna parkirišča in nastavim novo urbano ureditev, ki iz asfaltne površine »izreže« otoke, jih ozeleni in nameni za oddih, šport in otroško igro. Izrezani asfalt predelam in ga ponovno uporabim za tlakovanje pred vhodi v nove rudniške programske sklope.