Vsako mesto je sestavljeno iz instrumentalnih in refleksivnih prostorov, ki prebivalcem omogočajo opravljanje nujnih in manj nujnih dejavnosti. Ustrezno število takšnih prostorov pa še ne zagotavlja, da bo mesto pravilno delovalo oziroma ˝živelo˝. Naša začetna ugotovitev, da je za uspešno mesto nujen in najpomembnejši ravno preplet med tema dvema pojmoma je vodila naše raziskovanje Ptuja. Ker je mesto veliko preveč kompleksno, da bi ga lahko razumeli zgolj kot preplet instrumentalnega in refleksivnega, smo pojma razširili in ju na novo definirali kot gibko in trdno.

Za primer smo kot gibko smo definirali ljudi, naravo, reko… Kot trdno pa smo razumeli tradicijo, materiale, poglede … In ravno pogled je tisti, ki najbolj vpliva na naše dojemanje mesta. Raziskovali smo kako se lahko definicija gibkega oz. trdnega glede na merilo ali pogled spreminja. S pomočjo akvarelov smo želeli glede na percepcijo pogleda na novo definirati kaj je gibko in kaj trdno.

Prišli smo do sklepa, da lahko nekaj trdnega brez veznega elementa zelo hitro razpade. Tako se je naš pogled na dva pojma v resnici spremenil; ljudi lahko definiramo kot tiste, ki so trdni in skupaj držijo vedno se spreminjajoče gibko mesto. Da pa ljudje ostanejo trdni, jih mora okolje k temu spodbujati. To smo želeli doseči s programi, ki bodo pripomogli k oživitvi mesta s pomočjo novih delovnih mest in izobraževalnih ter razstavnih centrov. Zamišljeni centri bi sodelovali predvsem pri obujanju oziroma negovanju identitete Ptuja samega. K temu pa sodi tudi umestitev stanovanj, ki bi ljudi pritegnila k temu, da ostanejo v mestu in se ne preseljujejo na obrobje, saj je ravno aktivno prebivalstvo tisto, ki mesto drži skupaj.