V Savskem naselju, soseski iz 60-tih, vlada parkirni kaos, saj avtomobili pokrivajo popolnoma vse javne površine. Ta zaznamovan prostor, ki je hkrati še zmeraj enak kot nekoč – brez prepoznavne družbene infrastrukture in sodobnih vsebin, se zdi kot velika priložnost za vzpostavitev manjkajočih programov, ki bi vzpodbudili in okrepili kolektivno javno delovanje.

Da bi telo soseske zaživelo kot celota, ga z akupunkturno metodo oživimo na več točkah. Decentralizacija novih vsebin pripomore k temu, da območja dobijo programski značaj in se vzpostavi pretok ljudi – življenjske energije. Predrugačena infrastrukturna mreža v ospredje postavlja človeka, njen glavni obroč prehajanja pa poveže že obstoječe programe s tremi novimi točkami, ki so namenjene medgeneracijskemu sodelovanju, interakcijam in predajanju znanj. Slednje so predstavljene v mikro merilu. Iz obroča segajo poti do dopolnilnih programov introvertirane narave, ki skrbijo za osebnostno rast posameznikov in ustvarjajo karakteristična območja, ki pripadajo različnim generacijam obstoječe skupnosti.

Prebivalci tako sodelujejo z njihovim mestnim okoljem, v njem iščejo pripadnost, se skozi raznovrstnost programov svobodno izražajo ter se skupaj povezujejo v skupnost prihodnosti.