Kljub temu, da je projekt bil mišljen kot delo posameznika se mi zdi, da se v vsakem projektu pozna kanček ostalih študentov iz seminarja, saj se je delo posameznika hitro obrnilo v delo skupine pri čemer smo si pomagali kakor smo le mogli in znali. Kot študentu prvega letnika se mi težavnost takšnega projekta zdi ravno prav zahtevna, saj inkorporira mnogo znanj potrebnih za samostojno in skupinsko delo, hkrati pa se naučiš soočati s težavo iz drugega zornega kota, kot bi to načeloma počel. Sam nisem nikoli razmišljal abstraktno v “kaj pa če” smislu. Raje imam direkten pristop medtem ko je ta projekt od nas zahteval ravno to, da začnemo razmišljati izven okvirjev in premagati dilemo samega sebe in lastnih odločitev. Nekatere stvari so nas porinile iz cone udobja, kar pa služi samo lastnemu razvoju in rasti. Velik del pri tem so igrali tudi profesorica z asistentoma, ko smo delali na faksu. Prav oni so skrbeli, da nikoli nismo čisto zadovoljni s svojim delom in tako smo odkrili meje, ki jih do sedaj še nismo poznali. V očeh nekaterih pa niso vršili samo pritiska temveč so tam bili tudi kot moralna podpora in gonilo, da ne obupamo. Za to pa si vsi trije zaslužijo posebno zahvalo, da so nam ob strani stali kot mentorji in kot nekakšni prijatelji, ker so vedno bili tam, ko smo jih največ potrebovali.