Koncept moje arhitekturne zasnove predstavlja večni kontrast svetlobe. Kompozicija je sestavljena iz 11 enot zaključenih s polkrožnim lokom, ki daje kompoziciji mehkobo in občutek, da je hiša, kot hribovje, zrastla iz tal. V bivanjskem delu se posamezne enote zajedajo ena v drugo, zaradi tega se med njimi ustvari dolg raven hodnik, ki ga osvetljujejo le redki snopi zenitalne svetlobe, ki pronicajo skozi majhne odprtine, na mestih, kjer se sekata dva loka. V nasprotju s temnim, ozkim hodnikom so bivalni prostori veliki in svetli. Svetloba v vsakem prostoru prehaja skozi dve izmed sten, ki sta popolnoma stekleni.

Iztočnici za moj projekt sta bili raziskavi o živi in neživi naravi ter o arhitektu Balkrishni Doshiju. Tlorisna zasnova temelji na principu celice oziroma tkiva, posamezne enote (celice) so si med seboj zelo podobne, njihova primarna zasnova je enaka, dimenzije pa se razlikujejo od prostora do prostora in sovpadajo s prostorsko shemo. Ideja, da je hiša več kot le zasebna lastnina, da omogoča prehod skozi kare in da je hkrati galerijski prostor – del urbane opreme, prav tako sloni na raziskavi o arhitektu Doshiju, ki trdi, da mora arhitektura komunicirati z okolico ter, da so najpomembnejši deli mesta trgi ulice ali pa druge poti, kjer se ljudje zadržujejo.