Bivša vojašnica se je vpela v dolino Hublja in za sabo zarezala izrazite terase. Njena zasnova je bila prilagojena enotnemu vojaškemu programu, danes pa se na lokaciji zaznavajo zametki pestrih programov, kateri v redu vojaških stavb slabo komunicirajo in med njimi ustvarjajo degradiran prostor. Projekt ohranja linijsko organiziranost prostora,trenja med objekti pa rešuje s povečanjem prehodnosti. Zasnova vzpostavi transparentno strukturo, v katero se vpenjajo programski kanali, ki terase povežejo in preprečuje izoliranost programov. Celotna struktura se vzpostavi fazno, njena konstrukcija pa omogoča, prilagodljivost programa. Po odsluženem času se projekt razgradi v ruševine, ki ohranijo in na svoj način tolmačijo zgodovino prostora.