Meje med različnimi vejami umetnosti so pogosto bolj zabrisane, kot bi si mislili. Kdaj namreč velika, votla skulptura postane arhitektura in kdaj fasada slika? Dobra arhitekturna dela so le umetnost, skozi katero se lahko sprehodiš. Skozi projektiranje moje arhitekture me je vodilo vprašanje, kako iz nekega umetniškega dela izčistiti bistvo in ga reinterpretirati v lastni arhitekturi. 

Za izhodišče sem si izbrala sliko Sunlight in the Forest, slikarja Henrija Matissa, znanega predvsem kot začetnika fauvizma, nove smeri v slikarstvu 20. stoletja. Fauvisti so znani predvsem po uporabi močnih barv, ekspresivnih, svobodnih potezah čopiča ter abstrakciji in poenostavljanju. Inspiracijo sem črpala tako iz slike same, kot tudi Matissovih načel. 

Svojo arhitekturo sem začela projektirati pri fasadi, katere koncepta se nisem lotila s svinčnikom ali izdelavo makete, temveč sem jo kar naslikala. Po tej sliki sem si nato svojo arhitekturo zamislila ovito v fasado, sestavljeno iz steklenih plošč različnih odtenkov zelene. Plošče s svojimi nagibi in plastenjem spominjajo na poteze s čopičem. 

Fasada je vodila tudi oblikovanje notranjosti objekta. Ker je prosojna in tudi od znotraj deluje kot umetniško delo, je nikjer nisem prekinjala z notranjimi stenami. Tako pride do krožnega gibanja skozi prostore, nanizane okoli središčnega stopnišča.