Projekt zelene Vevče predstavlja prenovo kompleksa papirnice Vevče. Vodilna ideja izhaja iz same lokacije in ozke povezanosti območja z naravo – reko in
vegetacijo, ki počasi že prehaja v notranjost.

Analize so pokazale, da je območje tesno povezano z naravo, ki ga obdaja, vendar pa se ji ne odpira dovolj. Fizična in vizualna povezava z okolico je eno temeljnih izhodišč koncepta. Osvobajanje predprostora kompleksu omogoča, ‘‘dihanje’’ in ustvarja direktno povezavo z reko in naseljem. Če ta koncept uporabimo tudi za notranjost kompleksa in prostore povežemo med seboj, nam to pomaga tudi pri integraciji novih programov z obstoječim tkivom. Želja je z novimi intervencijami ohraniti obstoječo introvertiranost in mističnost prostora in hkrati ustvariti novo ekstrovertiranost.

Za kompleks takšnega obsega je potrebno zasnovati intervencije tako, da se lahko posegi izvajajo postopoma. V konceptu določeni prostori ostanejo ‘‘prazni’’, oziroma je njihov namen in uporaba odvisen od časa in samega uporabnika. Te stičišča so izbrana na mestih, kjer se stikajo različni programi in je mišljeno, da se ti programi razvijejo po potrebi in tako zapolnjujejo dodaten prostor ali pa se v njem ustvari neki novi program.

Pri izbiri programa je bilo ključno izbrati vsebine, ki jih lahko umestimo v prostor takšen kot je, brez nepotrebnih sprememb obstoječega stanja v najbolj pomembnih objektih. Programi so večinoma javnega značaja, z možnostjo individualne, zasebne uporabe. Vsem je skupno to, da so namenjeni vsem.

Programi so od začetka razdeljeni v cone, ker ne uporabljajo enega samega prostora, temveč je ideja ta, da se iz njih širijo v druge in tako prepletajo ter ustvarjajo fizično in programsko komunikacijo. Javni in zasebni programi se med seboj povezani in se dopolnjujejo. Intervencije v prostoru so minimalne, vsebujejo pa odpiranje sten in umestitev novih manjših volumnov z različnimi programi.

Skupna vsebina, ki se v manjšem ali večjem obsegu pojavlja pri vseh prostorih, je botanika. Ideja izhaja iz same lokacije, natančneje tesne povezave kompleksa z naravo. Tako kot narava prehaja v objekte počasi, so pri temu konceptu izbrane določene točke, skozi katere uporabnik naravo prinaša v objekt.

Kot zadnjo točko projekta, ki je mogoče tudi najpomembnejša za zagotavljanje funkcionalnosti kompleksa, izpostavim ureditev streh objektov. Sedanje strehe so v slabem stanju in je njihova prenova nujna, da bi zaščitili objekte in zagotovili zdrave pogoje za bivanje in uporabo prostorov.
Tudi tu uporabimo koncept odpiranja. Strehe v večini prenovim in namestim novo kritino, delno pa jih zasnujem kot ravno pohodno, kar nam omogoči zaprte in odprte prostore za program eksperimentalne vzgoje rastlin, ki se usmerja v razvoj trajnostnega raziskovanja pridelave hrane, kot temelja sodobne samoskrbne družbe, ki lahko postane eden od novih programov prenovljenega območja.