Razmišljanje o novem življenju opuščenega dela Papirnice Vevče

mentor:  izr. prof. dr. Sonja Ifko

somentor: dr. Miloš Kosec

Spremembe so najbolj zanesljiva stalnica. Manjše ali večje vseskozi usmerjajo naše življenje in delo ter narekujejo nenehna raziskovanja in prilagajanja. Spremembe v načinu proizvodnje izdelkov so bile pred tristo leti tako intenzivne, da smo jim rekli revolucija – industrijska revolucija. Prinesla je korenite spremembe na vsa področja življenja, ne le dela. Do skrajnih meja je obremenila okolje, planet in življenje, kar je pripeljalo do novih iskanj odgovornega in sonaravnega razvoja. Tudi načini proizvodnje se nenehno razvijajo, sodobna industrija pa se bo že zaradi lastnega preživetja morala vedno bolj prilagajati trajnostnim načelom.

Spremembe, ki smo jim priča danes, zahtevajo predvsem odgovorno refleksijo in na vseh področjih iskanje rešitev za kvalitetno življenje za vse.
Del tega je tudi ponovna uporaba obstoječih struktur in stavb, ki niso več primerne za prvotne funkcije. Industrijska območja so tista, kjer so se razmere večinoma tako spremenile, da je proizvodnja zahtevala novoprilagojene prostore, historične strukture pa opuščene nudijo priložnosti za nove vsebine in programe. Ob tem pa se je pomembno zavedati nujnosti ohranjanja pričevalnosti in dediščine obdobja, ki so ga obvladovale razmere intenzivne industrializacije. Tovarniške hale, rudarska območja, infrastrukturni kompleksi so pomembni pričevalci preteklega in zato tudi ključni gradniki sodobne identitete. Narekovali so razvoj prostora in usmerjali življenje. Zato je pomemben premislek, kako ta spomin ohranjati in kako ga vključevati v nove realnosti, ki jih prinaša sodobnost. Še posebej je to pomembno tam, kjer je industrija ključno oblikovala celoten kraj in se je ta prepletenost ohranila vse do danes. Vevče s papirnico so natanko tak primer večstoletnega sožitja med krajem in tovarno.

Papirnica Vevče, ki jo je ustanovil slovenski trgovec Fidelis Terpinc pred skoraj dvesto leti, je danes sodobno podjetje.
Proizvodnjo je prilagodilo trajnostnim standardom in se razvilo v enega vodilnih proizvajalcev specialnih papirjev na svetu. Papir je material, ki omogoča skoraj popolno ponovno uporabo, zato je eden ključnih materialov prihodnosti. Papirna proizvodnja in raziskovanjem možnosti širše uporabe papirja so hkrati tudi pomembne raziskovalne teme za bolj trajnostno prihodnost. Obenem pa lahko okoljsko odgovorna reciklaža papirja služi za navdih tudi pri ponovni uporabi drugih obstoječih danosti, kot je prostor.

Naloga, ki je predstavljena v publikaciji, osredišča vprašanje, kako upravljati spremembe, ki jih jih je preneslo preoblikovanje proizvodnje. Obravnavamo površine opuščenega dela tovarne, ki lahko v novih razmerah spet polnokrvno zaživi, in oblikujemo predloge za nove programe in rešitve za ohranjanje dediščine, ki je pomemben del zgodovine in razvoja kraja, ki ga je tovarna pravzaprav ustvarila.
Tako kot pandemija, ki nam je v letih 2020-21 omogočila na novo odkriti stvari, ki smo jih do pred kratkim imeli za samoumevne: soseske, skupnosti, parkovne in rekreativne površine, svež zrak in čista narava, nas je tudi delavnica Vevče učila iskati novo v obstoječem, invencijo v ohranjanju in potencial v vsem, kar že je. Še do pred kratkim je bilo običajno, da je prostor potenciala pomenil izpraznjeno, porušeno, splanirano parcelo, na kateri lahko zakoličimo gradnjo novih, še višjih in večjih objektov. Danes pa se vedno bolj zavedamo, da je vizionarsko kvečjemu prekiniti z nenehnim cikom uničevanja in novih začetkov. Bolj ekološko, družbeno odgovorno in tudi gospodarno je ponovno uporabiti vse, kar je že postavljeno. Vendar pa ne gre samo za gospodarnost; ker to, kar že stoji, ni zraslo čez noč, ampak se ima za svoj obstoj zahvaliti generacijam različnih inženirjev, podjetnikov, delavcev in okoliških prebivalcev, lahko stari kompleks papirnice Vevče beremo kot veliko kolektivno zgodovinsko knjigo, kjer se lahko v raznolikih ambientih doma počutijo tako zaposleni v Vevčah kot okoliški prebivalci. Naša naloga je bila raziskati, kako to bogato industrijsko, kulturno in identitetno dediščino razvijati naprej in omogočiti, da se bodo znotraj nje enako domače počutile tudi prihodnje generacije različnih uporabnikov in obiskovalcev.

Oblikovali smo različne scenarije ohranjanja, obnove in nadgradnje prostorov in ambientov, katerih ključni sestavni deli so tudi dvorišča, nabrežja, vhodi in terase. Kompleks je postal enakovreden splet zunanjih in notranjih prostorov, majhnih sob in ogromnih dvoran, tranzitnih javnih površin in izoliranih nadzorovanih prostorov. To je prostorska, arhitekturna izpeljanka gospodarne preprazporeditve tveganj.
Odpornost kompleksa, ki se lahko zaradi diverzifikacije velikosti, dostopnosti in živopisanoti različnih funkcij dopolnjuje, izmenjuje in prilagaja, je po izkušnji pandemije še posebej pomembna. Tako vzpostavljamo pogoje, da bo lahko kompleks odgovarjal na različne izzive, celo na tiste, ki si jih danes še niti ne moremo zamisliti. Kompleksnost, raznolikosti in umestitev kompleksa pomeni, da lahko postane center sodobne ekološke proizvodnje, kreativnih industrij, sodobno raziskovalno in izobraževalno središče, nekoč v prihodnosti pa morda tudi novo središče naselja. Najbolj verjeten scenarij pa je, da bo kompleks postal vse to naenkrat: na dvoriščih, v nekdanjih proizvodnih dvoranah in pisarnah je dovolj prostora, da lahko različni pogledi na prihodnost sobivajo in v dopolnjevanju iščejo resnično napredne načine gradnje skupne prihodnosti.

Skozi raziskovalno in projektno delo posameznikov in skupin študentov so se izoblikovali različni scenariji prihodnje rabe in revitalizacije kompleksa. To niso različni projekti, med katerimi bi morali izbirati, ampak so stopnje iste, pluralne prihodnosti. »Minimalne intervencije« z urejanjem in točkovnim poseganjem med obstoječimi stavbami in dejavnostmi vzpostavijo aktivacijske točke: nove programe, nove dostope in dovolj velike povezovalne prostore med njimi, ki služijo za oprijemališče novih dejavnost in za začetek vzpostavljanja sinergije z naseljem na drugi strani reke ter z urbano regijo okrog Vevč. To je izhodišče, odskočna deska za druge, programsko bolj obsežne in oblikovalsko bolj ambiciozne posege, ki pa se brez prve faze ne bi mogli uspešno in postopno razviti.
Osnovni nauk delavnice Vevče je, da je revitalizacija, podobno kot nekdanja gradnja in upravljanje s proizvodnimi halami, postopen in gospodaren proces; življenje znotraj nenehno razvijajočega se in vitalnega procesa teče bolje ter je bolj samozavestno in optimistično. Življenje med različnimi razvojnimi scenariji samo išče pot in izrablja še neodkrite priložnosti; na nas pa je, da za takšno sodobno in odporno življenje oblikujemo dovolj prožen, fleksibilen in ekološki okvir.