Potres v kakršnem koli obsegu, zlasti pri močnejših magnitudah vsakodnevno življenje v prizadeti regiji obrne povsem na glavo. Neštevno mnogo ljudi ostane brez domov, mladina ostane brez izobrazbe, prizatede so tudi urgentne službe, katerih namen je da pomagajo tistim v stiski. Prizadeta je prav vsa infrastruktura, vse zgrajeno lahko v trenutku postane neuporabno in nenaseljivo.

Klub uničujoči naravi pa obdobje po potresu da arhitektu priložnost za morebitno temeljito preoblikovanje podobe območja. Gradnja, obnova in sanacija v takšnem obsegu brez rušilne sile enostavno ni možna oziroma smiselna. Skozi zgodovino so številne arhitekturne vizije nastale prav kot priprava na katastrofo potresa ali pa odziv takoj po njej.

Uničenje potresa pa ni le materialna… z površno prenovo porušenega območja, ki je pogosto motivirana z mislijo na kapital, lahko hitro nastanejo generične, arhitekturno, urbanistično in kulturno prazne strukture, kulturna dediščina in karakter starega prostora pa ostane v ruševinah. Proces kulturne degradacije, gentrifikacije, in s strani kapitalizma motiviranje gradnje, ki že danes uničuje podobo naše družbe, se v trenutku stiske ne ustavi… ob neprevidnosti in nepripravljenosti lahko regija po potresu le še dodatno izgubi identiteto svojega doma.