REVIJA DIALOGI 5-6 2021

Posebna številka: Arhitekturja kritika

Kaj pomeni, ko so predmet arhitekturne teorije arhitekturni predmeti? Arhitekturna institucija že pozna prakse presnove svojega področja – ravnokar jo opazujete –: razstave, kategorizacije, blagoznanstvo … Naše stališče je obratno; s kritično analizo arhitekturnega primera smo poskušali prepoznati vozlišča arhitekturnega kontinuuma. Enostavna posledica pristopa je premik od zgolj zaznavanja celote k zaznavanjem določil celote, torej k določanju celote. Naša razbijanja, radikalne singularizacije in kritične konstrukcije so zbrane v junijski številki Dialogov, ki je posvečena arhitekturnim primerom.

Urednica: Petra Čeferin

Članki Arhitekturna kritika:

Petra Čeferin – Arhitekturna kritika

Uroš Mikanovič – Gospodinjstvo in kapitalistični razvoj

Blaž Šenica – Kopališče Ilirija kot orodje

Luka Pulević – K67: Arhitektura načrtovane trajnosti

Nuša Rudman – Emancipirani uporabnik

Petra Čeferin – Zmožnosti in možnosti arhitekture

OPIS SKLOPA REVIJE DIALOGI 

Petra Čeferin

–

Izbrane seminarske naloge so objavljene v reviji Dialogi (maj, 2021), v okviru posebne številke na temo arhitekturne kritike, ki jo je uredila Petra Čeferin. V nadaljevanju sledi opis teme sklopa revije.

V našem pristopu arhitekturne kritike ne razumemo kot opisovanja različnih produktov arhitekture (stavb, trgov, krajinskih posegov, risb, knjig, manifestov). Prav tako je ne razumemo kot razvrščanja različnih arhitekturnih produktov od najslabših k najboljšim, izhajajoč pri tem iz vsakokratnih kriterijev in kategorij, uveljavljenjih za razlaganje in vrednotenje arhitekture.

Naše stališče namreč je, da s takšnim opisovanjem in klasificiranjem zgrešimo to, kar je za arhitekturo in njene produkte konstitutivno in določujoče. Zakaj?

Zato, ker arhitektura sodi v tip dejavnosti, ki je v tem, kar je zanjo bistveno, ni mogoče opredeliti z enkrat za vselej danimi kategorijami in kriteriji. Je dejavnost, ki je, podobno kot to velja tudi za vse druge kreativne dejavnosti, v procesu nenehnega spreminjanja in izgrajevanja. Vzpostavlja in ohranja se skozi stalne redefinicije in rekonstrukcije same sebe. Te potekajo na način in v obliki konstruiranja njenih produktov. Ti produkti so pojavitve arhitekture v svetu – so njeni primeri. Tisto, kar je zanje določujoče, kar jih konstituira kot primere arhitekture, pa ravno ni – če še enkrat poudarim – njihovo ustrezanje že izgotovljenim kriterijem in kategorijam. Določa jih njihova enkratna posebnost oziroma radikalna singularnost. 

Tu pa se pojavi naslednji problem: s katerimi instrumenti lahko prepoznamo to singularnost? Kako je mogoče opredeliti posebno kot posebno, v njegovi enkratni posebnosti? S katerimi miselnimi postopki lahko torej prepoznamo, opredelimo in predstavimo arhitekturne produkte v tem, kar je zanje določujoče: v njihovi neponovljivi posebnosti, torej singularnosti? Prav v tem vidimo osrednji problem arhitekturne kritike. In ta problem je tudi tema pričujočega sklopa. 

Sklop bo na ta problem odgovoril v obliki niza kritičnih analiz konkretnih materialnih produktov arhitekture. Avtorice in avtorji prispevkov bodo izbrani objekt (stavbo, risbo, besedilo, pedagoški proces, šolo, itd.), ki so ga sami prepoznali kot primer arhitekture oz. primer uvajanja arhitekture kot kreativne dejavnosti v svet, v svojih prispevkih predstavili in teoretsko razvili v njegovi arhitekturnosti – ga naredili vidnega kot primer (prakticiranja) arhitekture. V sklopu bodo sodelovali tudi študentke in študentje teoretskega seminarja na UL FA, ki se bodo lotili iste naloge, analize posameznih izbranih primerov arhitekture 

GOSPODINJSTVO IN KAPITALISTIČNI RAZVOJ 

Uroš Mikanovič 

–

Povzetek 

Zgodovinska in materialistična obravnava arhitekture modernizem pojmuje kot enotno in tesno zvezano strukturo med kapitalističnim razvojem in intelektualnimi pričakovanji obdobja. S tem se suspendira stilska in profesionalna periodizacija samostoječih objektov ter se osredotoči arhitektura v produkcijskem načinu. Obsoditi takšen aparat kot redukcijo predmeta na zgolj določila je nezadostno, saj se s takšno obravnavo razkrije tudi spoznavni predmet margin oziroma meja teh določil. V prispevku se bomo osredotočali na značilno “smrt objekta”, ki v arhitekturi pomeni razvoj projektantskih parametrov od osredotočanja na samostojne objekte k procesom oziroma sistemom načrtovanja; na ravni tipologij pa od meščanske hiše k množičnemu stanovanju. Kot zadnja “postojanka” te poti nastopa modernistična kuhinja – mejna točka projektiranja kot tudi razrednih razmerij. Poseben primer popularizacije in snovanja modernistične kuhinje je delo arhitektke Branke Tancig in Centralnega zavoda za napredek gospodinjstva saj nastopa v posebnih materialnih in ideoloških okoliščinah glede na razvoj gospodinjstva srednje in zahodne Evrope. Okoli posebnosti in trivializacij modernistične kuhinje pa se odpirajo tudi vprašanja funkcionalnosti sodobnih dvomov v modernistične narative. 

Ključne besede: arhitektura gospodinjstva, kuhinja, modernizem, kritika politične ekonomije, kritika ideologije arhitekture 

ARHITEKTURA NAČRTOVANE TRAJNOSTI 

Luka Pulević 

–

Povzetek 

Čeprav arhitekturo lahko sestavljajo posamezni serijsko izdelani elementi pa je ta kot celota praviloma edinstvena stvaritev in s tega vidika nekaj trajnega. Kaj pa ko arhitektura postane serijski izdelek? Prav s serijsko produkcijo arhitekture so predvsem v obdobju po 2. sv. vojni arhitekti skušali odgovoriti na vprašanje, kako naj se arhitektura spreminja v soočenju s pomembnimi in hitrimi družbenimi spremembami. V času, ko so mnogi arhitekti odgovarjali na to vprašanje le na papirju, v obliki idejnih projektov, pa je slovenski arhitekt in oblikovalec Saša J. Mächtig s serijsko arhitekturo v obliki kapsule eksperimentiral v obliki konkretne materialne prodkcije in v realnem prostoru. Prav serijska proizvodnja je omogočila njegovim kioskom K67, da so jim uporabniki glede na svoje želje in potrebe spreminjali obseg s sestavljanjem večjega števila enot v eno celoto. Serijska proizvodnja je omogočila tudi, da so uporabniki poljubno v nosilni okvir vstavljali različna polnila in tako lažje spreminjali namen kioskov. Nedoločenost njegove uporabe je šla celo tako daleč, da je ubrala poti, na katere arhitekt sploh ni pomislil. Na koncu pa se je izkazalo, da to ni dokončan izdelek, ampak je v sebi odprt, lahko bi tudi rekli, da je razvojna faza koncepta, ki ga je mogoče stalno razvijati naprej. 

Ključne besede: Kiosk 67, arhitekturna kapsula, serijskost, fleskibilnost, trajnost, Saša Mächtig 

EMANCIPIRANI UPORABNIK 

Nuša Rudman 

–

Povzetek 

Temeljno izhodišče prispevka je, da je za arhitekturo značilna bistvena povezava med uporabnikom arhitekture in produktom arhitekture. Bistvena je ta povezava v smislu, da se skozi medsebojno povezavo šele oba zares vzpostavita – vzpostavita se kot arhitekturni uporabnik in arhitekturni produkt. Na to povezavo se osredotoča pričujoči prispevek. Najprej zariše tri danes prevladujoče načine razumevanja arhitekture, ki jim je skupno prepričanje, da je ta povezava artikulirana na način razkoraka oziroma brezna med uporabnikom in arhitekturnim delom, in da je problem v tem, kako je mogoče to brezno premostiti. Prispevek pa razvija še četrto stališče. Povzamemo ga lahko takole: problem, ki ga je treba v arhitekturi nasloviti ni, kako premostiti brezno, ki naj bi ločevalo uporabnika in arhitekturni produkt, ampak ravno prepričanje, da takšno brezno obstaja in da je to tisto, kar moramo premostiti. Kot alternativo poneumljajočemu razumevanju arhitekture, ki ga uveljavljajo prva tri stališča, prispevek razvija to stališče, v skladu s katerim naloga arhitektov ni ukinjanje predpostavljene razdalje med uporabnikovo nevednostjo in arhitektovim védenjem, ampak prakticiranje arhitekture na način, da ta spodbuja razvijanje miselnega potenciala človeka, tako arhitekta kot uporabnika arhitekture. 

Ključne besede: arhitekturni uporabnik, arhitekturni objekt, človeški potencial, emancipirani gledalec, Jacques Rancière 

KOPALIŠČE ILIRIJA KOT ORODJE 

Blaž Šenica 

–

Povzetek 

Andréa Leroi-Gourhan v svojem delu Gib in beseda dokazuje, da se vedenje in mišljenje, ki je specifično za človeka, razvija in oblikuje preko delovanja z orodji, ki so njegovemu telesu zunanja. Človek v svojem okolju nenehno razvija različna motorična in kognitivna orodja – infrastrukturo –, preko katerih šele deluje in misli. V pričujočem članku bomo kot takšno motorično in kognitivno – to se pravi miselno – orodje (infrastrukturo) opredelili tudi arhitekturo. Kot primer takšne arhitekture bomo obravnavali kopališče Ilirija v Ljubljani. Naslanjajoč se na Michela Foucaulta ga bomo umestili v zgodovinsko etapo specifične družbene organizacije in specifičnih oblik vednosti, ki jih ta proizvaja, znotraj katerih se je na nivoju organizacije mestnega prostora formirala specifična tipologija kopališča. V članku bomo zagovarjali tezo, da je stavba kopališča Ilirija ob izgradnji leta 1929 predstavljala primer napredne arhitekture, ki je zaradi svojih specifičnih lastnosti presegala Ljubljansko prostorsko infrastrukturo in je kot taka omogočala možnost naprednega človeškega delovanja. Kot takšen primer napredne arhitekture je bilo kopališče že zdavnaj preseženo, a nekje na obrobju še zmeraj ohranja heterotopični značaj. 

Ključne besede: napredna arhitektura, arhitekturna infrastruktura, biopolitika, kopališče Ilirija